Ko izgubiš enega najboljših prijateljev..
Pravijo, da ko pride tvoj čas, pač pride.. Nikoli ni pravi čas, da izgubiš nekoga, ki ti je zelo blizu. Tudi jaz nisem bila pripravljena na to, da bom izgubila članico naše družine - psičko Kalo.
Kala za Dravo
No, pa vendar se nekaj dni naše žalosti ne more primerjati z veseljem, ki nam ga je dala. Z nami je bila celih 10 let, kar je več kot polovica mojega življenja. Še zdaj se spomnim, kako je bila plašna, ko je prvič stopila čez naša vrata. Bila je ena najlepših psov kar sem jih kdajkoli videla.
Naša pozerka Kala..
Doma smo že imeli veliko živali (mačk, psov, papagajev) in naj povem, da noben od njih ni bil ravno "normalna" žival. Vsak je imel neko posebnost, neko odštekano lastnost, ki pa nam je vedno narisala nasmeh na obraz. Npr. naš maček ti napade nogo, ko hodiš okrog mize in ko ga razkuriš spušča najbolj čudne zvoke, ki jih pri drugih mačkah še nisem slišala, naša pokojna mucka si je odpirala vrata, skakala v škatle, lovila žogo in jo prinašala nazaj in še mnogo več.
Uživancija ob vožnji..
Kala s Tai-em
Kala, ki si čuva "žegenj"
Ko je glodala kostiko..
Kala je bila prav tako ena izmed posebnih živali. Oboževala je rolanje. Ko je videla rolerje, se ji je čist zmešalo. Nataknila sem ji vrvico in gas! Jaz sem bila na rolerjih, ona pa me je vlekla metre in metre in tako zelo uživala, da je bil z njo res pravi užitek.
Ko sem bila slabe volje, sem šla k njej in vedno ji je uspelo, da me je potolažila. Bila je največja cartljivka kar jih poznam. Kar pa je sovražila, pa je bil flash. Kadar si ji pokazal fotoaparat je že tekla po stopnicah in se skrila, ob tem pa spuščala zelo smešne "štime". Velikokrat sva jo s sestro peljali za dravo (skupaj z njenim "bff", našim drugim psom Tai-em), kjer se je velikokrat okopala, vohljala in uživala.
Koker španjeli so nasplošno znani lovski psi. Naša Kala je imela posebni lovski nagon. Miš v hiši ni bila opcija, kajti vedno jo je ulovila. Enkrat se spomnim, da je prišla v kuhinjo pokazat kar ima. Prizor ni bil najbolj prefinjen. Prišla je z mišjo v gobčku in vse kar se je videlo je bil mišji rep. Fuj... Da ne govorim o vseh podganah, ježih in celo ptičih, ki jih je ulovila zunaj..
Pred leti, ko sem bila še v osnovni šoli je po nesreči postala breja (če je bila nesreča ali ne, bi vam vedela povedati le moja sestra ;) ... ) . Tako smo dobili kar 8 mladičkov. To so bili najlepši mladički. Bili so suhljati, ljubki in imeli so velika ušesa. Na žalost smo morali vse podariti, ker takrat nismo mogli imeti v hiši več kot enega psa.
Čez nekaj let pa je le dobila prijatelja - Taia, s katerim sta bila do neljubega dne najboljša prijatelja. Pripravili smo jima pasji box, ki pa je bil tako zelo velik za njuno velikost, da sta se v njem kar izgubila. Seveda sta ob hladnih dnevih dni preživljala v hiši. Kala je bila "the boss" našega Taia. Skakal je za njo, v bistvu ni videl nič drugega kot nje. Ona mu je dala zelo dobro vedeti, kdo je glavni v boxu, saj si je včasih odnesla kakšno kost ali hrano v hiško in je bogi revež moral spati vso noč zunaj. Vsak dan, ko sem prišla iz hiše ali prišla domov, sta me lepo pozdravila in bila iskreno vesela, da me vidita. Še vedno jo vidim, kako maha z repkom in laja.
Zmeraj, ko smo ju izpustili ven, sta nadrla vsakega mimoidočega, Kala je bila izredno "nabildan" pes, saj po strukturi telesa ni bila tipična kooker španjelka.
Tudi sprehodi so bili zelo posebni. Kala je vedno "vlekla" vrvico kot zmešana, prevohljala vse. Ko pa smo ji rekli "Išči miško" pa se je začelo: začela je kopati v tla in naredila takšno luknjo, da se je še sama izgubila v njej. Tudi v kopanju je uživala, prav tako je gledala, češ "Jaz pa uživam, welness dela na polno samo zame." Zanjo sem imela poseben vzdevek. Zmeraj sem jo klicala Cura ali Curica. Še sama ne vem zakaj.. Vem samo, da ji je bil všeč :)
Tudi sprehodi so bili zelo posebni. Kala je vedno "vlekla" vrvico kot zmešana, prevohljala vse. Ko pa smo ji rekli "Išči miško" pa se je začelo: začela je kopati v tla in naredila takšno luknjo, da se je še sama izgubila v njej. Tudi v kopanju je uživala, prav tako je gledala, češ "Jaz pa uživam, welness dela na polno samo zame." Zanjo sem imela poseben vzdevek. Zmeraj sem jo klicala Cura ali Curica. Še sama ne vem zakaj.. Vem samo, da ji je bil všeč :)
Poletno kopanje v lavorju.. :)
Pred nekaj pa sem ju šla pozdravit do boksa, ko sem prišla domov. Zunaj je bil samo Tai, Kala je bila v hiški. Takoj sem vedela, da nekaj ni vredu, ker ji to sploh ni bilo podobno. Komaj je prilezla iz hiške, zadnje tačke je niso ubogale. Takoj me je pograbila panika. Takrat ni jedla že dva dni, vendar smo mislili, da ji pač ne paše. Tudi psi imajo kdaj pa kdaj svoje dneve. Vendar to ni bilo to. Naslednji dan več ni zmogla hoditi. Mami in sestra sta jo peljali k veterinarju. Ko sta prišli nazaj, sta povedali, da jo moramo nujno segreti, ker je podhlajena. To je bilo zelo čudno, ker v 10-ih letih ni bila še nikoli bolna. Iz 35°smo ji dvignili temperaturo na 38°, kar je za pse normalno. Vendar ni vstala in ni jedla. No, vstala je enkrat ali dvakrat morda zjutraj, potem pa cel dan bila brez moči. Nato pa zadnji večer res več ni izgledala dobro, bila je popolnoma brez moči. Dala sem ji lupčka, ker sem čutila, da jo zadnjič vidim živo. Zadnje atome moči je porabila, da je dvignila glavo, nas pogledala, se potegnila izpod odeje in pomahala z repkom. Zatem sem žalostna šla spat, ko me mami pokliče ob pol dveh zjutraj, da je žal izdihnila. Po eni strani sem si oddahnila, ker se je rešila muk in umrla tako, da je zaspala. Doma smo bili zlomljeni. Še zmeraj smo. Bila je velik del naših življenj in zelo jo bomo pogrešali. Bo pa vedno živa v naših spominih.
Veliko še je bilo stvari in spominov, ki se jih bom večno spominjala. Veliko veselja in lepih trenutkov, dogodkov, ki jih z ljudmi ne moreš doživeti in še veliko več. Žal pa nič ne traja večno, kar nam življenje zmeraj znova dokaže.
<3 <3 Kala, rada te imam, počivaj v miru!xoxoxo <3 <3
The life of the dead is placed in the heart of the living. (Cicero)
Marcela
Komentarji
Objavite komentar