POROČNA SERIJA: ZAROKA

Zaroka

To je tisti dogodek, ki si ga vsak predstavlja po svoje. Jaz sem si od nekdaj po tihem želela, da bi me ljubezen mojega življenja zaročila. Nekako se mi zdi, da je to v zadnjih letih postal "trend" in socialna omrežja so preplavile fotografije prstanov.

Bila sem vesela za njih, a ker se je to tako razširilo, sama več nisem imela neke želje po tem.

Preveč pozornosti.

Hah, vprašajte me 10 let nazaj. Velik pomp in oh in ah bi bila moja želja, če bi me kdo vprašal, kakšno zaroko želim.

Čez leta sem se zelo spremenila in nekako sem raje v ozadju, da se ljudje družimo kot celota in da ni vsa pozornost na eni osebi.

No, dokler ni na meni, je vse super.

Z mojim dragim sva bila takrat skupaj natanko pet let. Po eni strani sem si potihem želela, da bi se zaročila. Vendar ne zaradi poroke.

Moj glavni razlog je bil ta, da mi s tem izkaže, da sem res tista, s katero želi biti vse življenje in, da želi, da sem res samo njegova.

Za vedno.

Romantika. Ah ja, romantika ni bila nikoli moja močna plat. Ne maram je. Ne maram javnega izkazovanja ljubezni, poljubljanja sredi ulice, nekih poslinjenih pesmi in plišastih igrač.

To pač nisem jaz. Sem trdna, vendar imam pa iskreno rada, čeprav je to le v sredici moje duše in tega ne kažem navzven.

To občutijo moji najbližji, ki mi ogromno pomenijo.

No, sem že zlezla s teme. Kje smo ostali? Aja, zaroka. Torej, da še povem nekaj o mojem dragem. Ime mu je Denis. Od mene je starejši dve leti. Vanj sem se zaljubila zato, ker sva si v marsičem zelo podobna, čeprav ljudje mislijo, da sva popolno nasprotje. Druži naju to, da sva navidez hladna, a v resnici zelo topla in ljubeča. Oba sva delovna in preprosta človeka, ki vedno priskočiva na pomoč, ko je to potrebno. Priznam, na začetku je bil kar žleht. Vendar nekako nisva obupala, ker sva čutila, da sva si namenjena.

Pretekle zveze - če jih lahko tako imenujem, so naju naučile, kaj v življenju želiva.

In jaz sem hitro ugotovila, da bi ga lahko celo prenašala celo življenje. Denis, če to bereš - saj veš, da te imam najrajši.

Moja sestra ga je večkrat piknila, da bi počasi bil čas, da se zresni in me zaroči. Vendar sem se jaz takoj oglasila, da se ne bom poročila, ker mi je to totalno mimo, on pa se je itak delal, da nič ne sliši. No, v resnici pa je na skrivaj vse skupaj že planiral. Da bi točno vedeli, kaj se je dogajalo v ozadju, bi morali vprašati njega, a jaz, ki sem res totalni FBI, nisem posumila popolnoma nič. Do tistega dne.

17. maj 2019

Najino življenje je bil en velik kaos. Kjer so lahko šle stvari narobe, so šle.

Živela sva iz danes na jutri in razmere so bile res nore. Na vseh področjih.

Vse, kar nama je bilo kristalno jasno je bilo to, da se imava rada in da bova prebrodila vse krize. Skupaj.

Sredi vse zmede, ki je bila, ne bi niti v sanjah pomislila na zaroko.

No, na ta dan, 17. maja 2019 pa je najina obletnica. Peta po vrsti. Moja najdaljša zveza. Tudi njegova. Po petih letih se imava še vedno rada. Kako je to mogoče? Če pomislim, da bi ga mogla gledati vse življenje, mi celo ne obrne želodca in mine do življenja. Haha, da dodam, to se je v preteklosti že zgodilo. Tako mi je bilo jasno, da je to to.

Rekel mi je, naj se uredim po svoje, ker greva v restavracijo pri Ribiču.

Btw, to je zame fancy restavracija, v kateri kljub temu, da sem se rodila na Ptuju in tu živim že vse življenje nisem bila. Jaz sem bolj mekič, simpl varianta.

Sama misel na to, da se moram urediti in obleči v nekaj drugega kot pajkice in športni pulover, je v meni zbudila tečnobo. Ker ne morem iz svoje kože, sem že tu nergala.

Ampak, ker je to obletnica in se je potrudil in rezerviral mizo, sem uklonila in tečnobo pospravila v omaro.

Odpravila sva se tja.

Hrana ni bila slaba, postrežba in vse je na nivoju, nima pripomb. No, razen to, da sem prosila za prepečen steak, ki je itak bil krvav do konca in tako sem jedla prilogo. Vest me je pekla, ker vseeno hrana ni poceni, a preko sebe žal nisem mogla. Apetita niti nisem imela, ker iskreno povedano, je bil Denis tako čuden, da mi niti ni bilo do hrane.

Ves čas me je gledal, imel nek čuden izraz na obrazu in takrat sem prvič posumila, da nekaj naklepa. To misel sem vseeno opustila, saj sem bila prepričana, da v trenutnih razmerah ni pomislil na zaroko. Kdaj bi pa iskal prstan? Kje? Saj je po službi bil ves čas z menoj.

Pešmost

Po kosilu sva se odpravila na pešmost, ki je v neposredni bližini Ribiča. To je najin most. Tukaj so potekali najini prvi "zmenki", tukaj sva zaklenila svojo ljubezen in ker pogled seže direktno na meni ljub Ptujski grad, mi je vedno bil pri srcu. Zato tudi ni bilo čudno, da sva šla tja.

Čeprav se je moja tečnoba spet prikradla na plano, ker mi do tega ni bilo. Ravno sem se najedla, greva domov.

Spet popustim. Naj mu bo. Itak je nek čuden in mogoče je slabe volje? Teh par minut bom že potrpela.

Sprehodiva se čez most in prideva nazaj. Do tričetrt. Pripravljena sem na odhod domov. On bi se slikal. Kaj za vraga mu je? Nikoli se noče slikati, zdaj pa mi teži, da se fotografirama iz vseh možnih kotov. Spet posumim, a nekako si ne dovolim misliti na zaroko. Ah kje. Morda drugo leto.

Ko opazim, da mu pogled šviga levo in desno po mostu, dejansko čaka, da ljudje odidejo mimo, je nemiren, sem bila prepričana, da je to to. Postala sem nervozna. Dobila me je tista dobra živčnost. Mislim, da je vzhičenost prava beseda.

Most se je izpraznil. Na začetku mostu je bil le nek kolesar, ki je gledal v daljavo.

Denis me gleda. Zaljubljen, kot da je prvi mesec.

Gledam ga nazaj, smejala sem se pa kot opica, ker moja živčnost vedno izbruhne na ta način.

Pove mi, da me ljubi in poklekne na eno koleno. Najraje bi mu rekla naj vstane, da naju ne bodo ljudje gledali, ker kot sem povedala na začetku - pozornosti tujcev ne maram.

Ampak ok. Odmislim okolico. Uživam v trenutku.

Z največjo mero ljubezni me vpraša, če bi postala njegova žena in bila njegova za vedno.

Njegove oči so čustvene in solzne.

Seveda odgovorim JAAA!

Uradno je. Res je to naredil. Postal je moj zaročenec in res me ima rad. Kako je možno, da je kaj takšnega doletelo ravno mene? Da po vsem življenju, ki mi je dalo marsikatero poleno pod noge, dobim nekoga, ki me ima rajši kot vse na svetu?

Nadene mi prstan. Najlepši prstan na svetu. Ogromen je. Čudovit. Kako je lahko izbral nekaj tako popolnega? Bil mi je malenkost prevelik, a nič zato. Ni bilo pomembno.